Gotovo se kdaj udeležiš kakšnega strokovnega srečanja, seminarja, delavnice ali podobnega dogodka, kjer lahko izmenjuješ znanje in izkušnje z ostalimi udeleženci in predavatelji.
Kar je meni najboljši del, je za nekatere najbolj mukotrpno – govorim o tistem delu, ko predavatelj prepusti udeležencem, da kaj vprašajo. Slovenci imamo baje en problem: zelo redko na takih dogodkih sprašujemo. Ene je blazno strah. Čemu? Pojma nimam. Vem samo, da je to krasna priložnost, da se kaj novega naučim.
Tipičen notranji monolog
Zdi se mi, da imam nekaj vpogleda v psiho tipičnega udeleženca, ki bi blazno rad kaj vprašal, pa si ne upa. Si upam stavit, da gre nekako takole:
»Ej, šit, tale pa ful veliko ve. In točno to govori, kar jaz rabim. Totalno bi ga rad nekaj vprašal. Zanima me, kako on […]
Groza, kako me je strah vprašati. Kaj si bo mislil o meni, če ga vprašam tako začetniško vprašanje?
Gotovo se mi bodo vsi smejali, če vprašam. Kaj pa, če je vprašanje res neumno? Pa te stvari bi jaz že že itak moral vedeti.
V dvorani sem videl tudi onega iz konkurenčne firme. Joj, pa ne morem zdaj spraševati, bodo res mislil, da sem kekec in se mi bo še konkurenca smejala.
Kaj, če rečem kolegu, ki sedi zraven mene, naj vpraša namesto mene?«
V tem trenutku se pokaže luč na koncu tunela.
»Ja, super ideja, kar kolega naj vpraša. Bo on izpadel kekec, če bo vprašanje neumno. Brž ga moram podrezati pod rebra, naj zastavi vprašanje namesto mene.«